Na šoli so se v januarju začele intenzivne priprave za proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Vadili smo vsako popoldne po pouku in to s polno paro. Ugotovili smo, da ima veliko naših učencev mnogo izvenšolskih dejavnosti, kar je občasno ohromilo naše vaje, ampak se nismo dali. Med seboj smo si pomagali in se vedno spodbujali. Iskali smo razne zamenjave, da je igra tekla dalje.
Ko nam je učiteljica Metka Povše delila vloge, nam je najprej naročila, naj se besedilo naučimo na pamet do 1. 12. 2022, a žal nismo mogli začeti z vajami, ker je bil najprej na vrsti novoletni koncert, kar je na naši šoli zelo velik projekt in nastopa mnogo učencev.
Na vajah sem se veliko smejala in se zelo zabavala ter ob tem bila vseeno resno pripravljena na delo. Kot učenka z glavno vlogo sem bila zelo počaščena in hkrati vesela, da mi jo je učiteljica Povše zaupala. Menim, da je učiteljica zelo dobro izbrala igralce. Tudi koreografija za ples, ki jo je sestavila učiteljica Bojana Cvejić Zagorc, je bila fantastična in tako se mi zdi, da smo jo začeli plesati skoraj vsi na vajah, ko smo jo nekajkrat videli. Zdi se, kot bi cela predmetna stopnja dihala za Prešernov dan, saj je učiteljica likovne umetnosti z nami ustvarjala sceno, kostume ali pa smo risali portrete Franceta Prešerna.
Na vajah smo se med sabo prav lepo razumeli, se tudi smejali svojim napakam in napakam drugih. Prav vsi igralci smo se potrudili, izjemno delo so opravili tudi pevci, s katerimi je vadila učiteljica Mojca Jevšnik.
Pred večerno občinsko proslavo pa me je takoj na začetku tako zagrabila trema, da sem se malo težje zbrala, a je na koncu vse lepo steklo. Med predstavo sem se morala kar dvakrat preobleči, kar me je še dodatno držalo v popolni koncentraciji.
Povsod dežujejo čestitke in slavospevi, kako odlično smo igrali, zato bi na tem mestu še posebej pohvalila našega Jana Jordana, ki je tako vestno urejal projekcijo, spuščal glasbo, različne efekte, kar je še dodatno obogatilo naš nastop.
Vsak je odigral svojo vlogo in se potrudil tako, kot je najbolje znal. Zavedali smo se, da brez enega samega člana predstava odpade, zato so nekateri na vaje hodili bolni, odpovedali so svoje popoldanske dejavnosti … vse zavoljo uspeha naše prireditve.
Na koncu obeh predstav smo si vsi čestitali in zaploskali, ponosni smo bili nase, da nam je uspelo. Na nas pa so ponosne tudi naše mentorice, naši učitelji in naša ravnateljica. In lepo je bilo stati na odru, ko nas je podprlo tudi naše kostanjeviško občinstvo, ko so sijali obrazi naših staršev. Prav gotovo bi bil na nas ponosen tudi naš France Prešeren.
Vložili smo veliko truda, a še sem pripravljena tako delati, da se kaj takega le še kdaj ponovi.
Livia Zara Hauptman, 8. razred
Fotografije in prispevek Posavskega obzornika pa na tej povezavi:
Prispevek Vašega kanala:
Cilj operacije je izboljšanje kompetenc in dosežkov mladih ter večja usposobljenost izobraževalcev prek večje uporabe sodobne IKT pri poučevanju in učenju. Vzgojno-izobraževalnim zavodom se sofinancira izgradnja brezžičnih omrežij in nakup IKT opreme, razvija se e-storitve in e-vsebine.
Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Evropska kohezijska politika v Sloveniji
Več o programu je objavljeno na spletni strani Arnesa.
